SEDAJ STE TUKAJ!
Prepričan sem, da je ta internetna stan našla vas. In ne obratno.
Podajte se na pot preobrazbe pod mentorstvom duhovnega vodje
Ta spletna stran je našla vas in ne obratno. Kot so mene pred leti, ko sem čutil vedno večjo duševno stisko in pritisk, katerima nisem vedel razlogov in ne poznal rešitve, našli na socialnih medijih prispevki, ki sem jim samo zaradi hipoma prebujene intuicije dal priložnost. Brez misli in pričakovanj sem jih začel spremljati. Nehote sem ravnal popolnoma pravilno. Namreč brez misli in pričakovanj. To je bila neskončna sreča. Kajti, ko sem se jim vedno bolj željno prepuščal, je bila osrednja nit spoznanja dejstvo, da je vse, kar je bilo, je in se bo še zgodilo, vedno samo trenutek ZDAJ. In da sem ZAVEST življenja vesolja, ne privzgojeni ego. A ni bilo tako lahko, kot je napisano do tukaj. Ego se je kmalu zdramil iz blagega spanca in me zasul s poznanimi dvomi, priučenimi predsodki in škodljivimi mislimi, s katerimi me je hotel varno pospraviti nazaj v svoj sebični objem. Prepozno zanj. Iskra spiritualnega je imela čas osvetliti stisko, da je rahlo popustila. Že to je pomenilo veliko olajšanje. Odločil sem se za trd in dolg boj, da ga pokopljem za vedno. S tem, da resnično dojamem ZDAJ.
In sem šel na pot. V prestolnici, v njenih parkih, na vrtovih lokalov in samotni meditaciji doma. Venomer trudeč se pregnati dvom v to početje, ne etiketiranja vseh in vsega, še vedno spadati, vedno bolj spiritualno prebujen v staro delavno okolje, družino in prijatelje. Uspelo mi je. Spiritualnost je postala moj blaženi ZDAJ.
"Če so moje besede v vas prebudile občutek lastne resnice, vam ponujam osebno duhovno vodenje na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, katera bodo znatno olajšala in skrajšala vašo pot nazaj v ZAVEST in ZDAJ ter s tem v globok, neskončen notranji mir."
Seznanite se z mojo potjo nazaj k Enemu
Nikoli nisem zares pripadal na ta nam poznani svet. Do sedaj sem se samo prilagajal, da mi moja prirojena empatija ne bi še bolj škodovala v okolju, ki do nje ne pozna usmiljenja. Moja ljubica, ki je pod z leti razraslim egom komaj še brlela. Trudila se je preživeti, ko so jo klestila institucionalna, družbena in socialna kladiva. Nesrečne ljubezni in izgorela prijateljstva. Zapolnjevanje notranje praznine z materialnimi dobrinami, kupljenimi na silo preko bančnih kreditov, da bi bil podoben dozdevnim uspešnikom. Kajti sistem je prekanjeno skrbel, da ne bi veliki napori obrodili trajnih uspehov in notranjega miru. Sistem se poganja in hrani z našimi strahovi, zavistjo, ljubosumjem, praznim upanjem in hrepenenjem, skrbjo za golo preživetje posameznika in njegove družine. Ljubezen se v tej družbi po kratki iskrenosti prelevi v pošast, ki sledi trgovskim trendom in potrošništvu. Kakor tudi bolezen in smrt. Še zadnja žetev dobička po zapravljenem življenju v garanju za materialnimi in čustvenimi dobrinami.
A zgodil se je dan, ko sem brez misli strmel v nebo. Ko sem dojel, da se nebo ne konča na robu vesolja. Da gre naprej v neskončno neskončnost. Nepoznan občutek globokega miru v prsih je zalil seme nekega spoznanja, da je vzklilo in se v rasti ni več ustavilo. Od tedaj sem iskal samoto, ki je počasi privabila na plan človeško edino resničnost-ZAVEST ŽIVLJENJA VESOLJA. Prav počasi se je krepila. Njena neskončna sladkost mi je privabila v življenje pozabljene nauke in znanja. Meditacijo in ozdravljen odnos do elementov, ki tvorijo vse življenje. Do gurujev in prebujenih filozofov, ki so me odstirali pred samim seboj, da je žarela vedno svetleje. Ni se več ustavila, tako da sem sedaj sam vse vesolje.
Bojevnik vojn je razpadel in postal Bojevnik Svetlobe.
Moj življenjepis
Za prihod na ta svet sem si izbral leto 1972. Staršema, ki sta se trdo borila za svoje mesto v po vojni stiski druge svetovne. Oče je čvrsto zastopal zapovedani patriarhat, mati pa se je tako kot večina žensk tedaj prepustila tej vse prisotni energiji. Vsak s svojim otrokom od prej, sta stopila v njun drugi zakon. Tu sem se kmalu nato odločil za bitje, ki je raslo v moji mami. Prvi dve leti sem z mnogo joka obžaloval svoj prihod in grenil mami noči. Seveda zvedavo odraščanje in ljubezen do staršev in starejše sestre, mamine hčere, za katero je bilo odločeno, da ostane v tej družini. Očetova hči je z njeno mamo bila nekje v Rijeki, so mi rekli. Od zgodnjega odraščanja so mi ostali v prijetnem spominu pobegi k babici na Kozjanskem, mamini mami, v kmečko in narave polno okolje. Pred pogosto nizko energijo alkohola in pomanjkanjem denarja doma. Tu sem ohranjal zavest in materializiral srečo brez omejitev v igri z bratrancem in sestrično, ki sta tudi živela tam. Vmes je prišla osnovna šola. Tu se je zavest zares počutila ujeto in z neznanskimi napori začela ubirati poti v zagatne zakonitosti druge inštitucije, ki me je brez mojega privoljenja peljala v takratna pravila družbe in sociale. Prva inštitucija je bila seveda družina.
V tem času nekje se je pojavila mlajša sestra. Etiketa imena se je začela prijemati. Začela je odrivati in zakrivati zavest in empatijo. Vložili so dovolj napora, da ni moglo biti drugače. Začel sem si želeti, da bi bil vojak. Vojaki so pogumni in odločni, sem si mislil. Verjetno sem tudi verjel, da lahko dosežejo, kar si želijo. Torej tudi lastno osvoboditev. Nisem se zmotil, čeprav je moralo miniti še štirideset let, da je to postalo resničnost. Srednja šola. Oče, dosmrtno jezen za dve leti zapravljenega življenja v Jugoslovanski Ljudski Armadi (JLA), ni odobraval srednje vojaške, za veterino v Ljubljani ni bilo denarja. Torej srednja v domačem kraju. Tu sem še zadnjič materializiral predmet. Svoj dolgo željeni vžigalnik sem našel na pločniku na poti v šolo. Bil je tak kot v vizijah, samo malce obrabljen. Ker sem ravno začel kaditi. Da bi šlo lažje. Da bi se veselil vsaj odmorov med urami pouka. Prva ljubezen in pobegi iz šole, da bi jo lahko videl po njenem pouku v sosednjem kraju. Oče je imel delo na moji srednji šoli. Seveda kupi težav tudi s tem. Ničesar se ni dalo zares prikriti. Po končani srednji sem čez dva meseca oddrvel služiti težko pričakovani enoletni rok v JLA. Čeprav z orjaško prvo ljubeznijo doma. Nov zlom. Ker me nihče ni bil vesel kljub propagandi, ki sem jo poslušal celo življenje do takrat. V Črni gori sem dolge mesece zorel v nekaj nedoločljivega. Dogodki so me dnevno odnašali sem in tja, dokler ni prišel čas vojne v Sloveniji, ko sem se odločil dezertirati. Neuspešno. Prestrežen sem končal v vojaškem zaporu. Zakaj me takrat dvakrat vmes niso ustrelili, vem šele sedaj. Slovenija je poslala mojo mamo, da pove poveljniku vojašnice, da ne gre nikamor, dokler me ne odpustijo. Zakaj se je od nikoder pojavil major, ki ga nisem še nikoli videl, ter mi dal odpustnico za odhod domov, medtem ko je vojna divjala že po Hrvaški in Bosni, vem tudi šele sedaj. Uspelo nama je prileteti domov z zadnjim letalom, ki je še letelo iz Ćilipi/Dubrovnik v Zagreb. Rezervacije za sedeže na letalu so bile nične. Samo težko oborožen vojak se je v nekem trenutku umaknil z vhoda v terminal, da smo se najhitrejši in najmočnejši prerinili v letalo. Jaz sem se prerival z mamo, ki se me je oklepala okoli pasu. Predzadnja dva sedeža. Šibki in tisti, ki so se oklepali prtljage, so ostali na tleh. Tudi ta dogodek šele sedaj razumem. Imel sem vrednost za nekoga ali nekaj.
Praznina po vrnitvi. Takšni dogodki te spremenijo. Ljubezen, ki je gorela preko krasnih pisem, je z vnovično bližino pričela bledeti. Leto brez pogleda iz oči v oči naredi svoje. Tri leta obupanega beganja in slabega načrtovanja. Okoliščine za novo nastalega moškega brez jasne slike, ki je z letalom preletel iz socializma v kapitalizem, niso bile razumljive. Kljub vojaškem polomu za seboj sem se zaposlil v vojski. Ker je svakova pripoved, ki se je zaposlil kot podčastnik, bila dovolj vabljiva, jaz pa dovolj utrujen od iskanja pogodbe za nedoločen čas. In ker sem vedno hotel biti vojak. Dolgoročno gledano ni bila napaka. Tudi to vem sedaj. Zatirane lastnosti so skozi odgovornost do podrejenih počasi prihajale na svetlobo dneva. Kvalitete, ki so bile nekoč sistemom odveč, so bile sedaj zaželenje. A ne za karierno napredovanje. Za to so potrebne DRUGE kvalitete. A skozi čas sem zorel v pravo smer. Tja, kjer me je čakal nekdo/nekaj. Prelomen trenutek je bil, ko sem šel kot del »osvobodilne vojske« v Afganistan. Videl sem smrti. Videl trpljenje. Prenašal in oskrboval ranjene. Moji puški ni bilo treba vzeti drugega življenja. Ker tako ne bi imel več pravice videti in čutiti globokega, neskončno modrega neba, ki me odtlej nikoli več ne bo zapustilo. Tukaj sem začel slutiti nekoga/tisto. Moje etikete so začele umirati.
Po vrnitvi domov sem spoznal sedanjo ženo. Ni po naključju angel. Ker naključij ni, sem spoznal, ko sem z njo sčasoma razvil ljubezen brez ljubosumja, omejevanja, pogojevanja, izsiljevanja, obtoževanja, polnjenja notranje praznine z drugim. Ko čutiš praznino ega in prepričaš drugega, da ima ravno tvoje manjkajoče, ti nikoli več ni treba iskati razloga za to praznino, je nekdo rekel. Odnos, ki se je razvijal z obojestranskimi željami in potrebami brez ovir, mi je odprl prostor za obilje samote, v kateri je ego bolj in bolj razpadal in se je nekdo/nekaj začel/začelo premikati meni nasproti. Vedno hitreje in hitreje. Nenadoma se je obdal/obdalo z zlatorumeno svetlobo. Preden me je čudovita svetloba zaslepila, je poniknila skozi prsa v moje srce. Ob neskončnem, globokem, nikoli poznanem občutku miru in ekstazi, ki mezi iz vsake celice v telesu sem spoznal, da sem po dolgih letih samo dovolil izgubljenemu, da se vrne domov. Končno. Domov.
Ker sem sedaj spet samo eno, se je prej zaklenjena svetloba v srcu sprostila. Ne dovoli mi zadržati spoznanja, da sem vse vesolje jaz sam le zase. Z mečem svetlobe me pošilja k vsem vam, kateri skozi moje besede globoko v srcu repoznate svojo resnico. Ker ste pozabili davno nekoč kot jaz, da ste sami vse vesolje.
Ta življenjepis nima zaključka. Ker tudi smrt ni zaključek življenja. Je njegov začetek.
NEKDO/NEKAJ
Dva tisoč let in še nekaj, smo se in se še vedno rojevamo v svet, ki nam takoj, ko prepozna čas naše možnosti dojemanja zabiča, da smo privekali nanj kot grešniki. Rojeni v izvirnem grehu. Kako neskončno težka prva popotnica bitju, ki v sebi čuti samo ljubezen do vsakogar in vsega. Ko je neskončna zavest življenja v njemu še igriva in ljubeča stvarnost. Da te Nekdo sleherni trenutek opazuje z budnim očesom, si beleži vsa tvoja odstopanja od desetih nebeških zakonov in ti pripravlja neskončnost v primernem okolju za tvoja dejanja. Nemogoča možnost, da bi rastel in cvetel v izvorni neskončni ljubezni. Ta Nekdo, ki uporabno predstavlja inštitucijo, nezadržno vleče visoko vibracijo čiste ljubezni v vedno nižjo in nižjo vibracijo demonske domene. Kjer v njih kraljestvu dobi lastnost sovraštva, strahu, duševnih stisk in neštetih tesnob. Sedaj šele si za Nekoga uporaben plen. Z leti, ki minevajo, si s temi čustvi v vedno hujšem konfliktu z nebeškimi zapovedmi in samim seboj, ki se v begu pred blaznostjo trudi prilagajati okolju, ki so ga s temi čustvi ustvarili ne hote sodelujoči večinski drugi. In postaneš suženj.
DRUGI NEKDO/NEKAJ
A demonsko kraljestvo je vedno čuječe. Opaženo je bilo, da se strahospoštovanje pred Nekom skozi čas spreminja v apatijo. Izbira med nebeškim kraljestvom, kjer ti angeli v neskončnost prepevajo aleluja in peklom, ki so ga baročni slikarji slikali kot brezno polno muk in golih teles, se ni več zdela tako jasna. Zatorej uživajmo čas pred sodnim dnevom na vse dosegljive načine. Suženj se je zatekal v obscenost in zemeljske užitke. Pripravili so novo past. Njega/Nekoga je začela nadomeščati znanost. Darwin, Newton in ostali so nenadoma dojeli našo evolucijo in na novo odkrite fizikalne in matematične zakone narave. Pismenost bežečega sužnja je postala nujnost, da bi lahko prebiral in se učil. Kakšna milost, da se je lahko v novih brezdušnih institucijah pod strogim nadzorom suhoparno učil na pamet novih spoznanj. In bil poslan v gradnjo novih strojev, ki so ga z energijo pare, goriv in elektrike pognali v sveže suženjstvo z novo etiketo-delavec. Sedaj je njegovo sodelovanje bilo zopet neomajno. Ker so vedeli, da mora tudi on biti deležen drobtin znanosti in napredka. Da bo proizvajal in kupoval v imenu novega, učenega Nekoga. Se vrtel v krogu služenja in zapravljanja denarja, še bolj odtujen in neusmiljen do narave in zavesti vesolja. Na tej poti mu znanost ves čas šepeta v uho, da je samo nepomemben drobec na nepomembnem planetu v nepomembni Mlečni cesti v vesolju, ki se še vedno širi iz Velikega Poka. Prejšnji Nekdo hitro izginja. Presunjenost nad satelitskimi slikami in novimi sredstvi nadzorovanih informacij in komunikacij povečuje odtujenost do lastne zavesti in goji grozljivo individualnost, ki ji skoraj ni več mar niti za bližnjega drugega. Kaj šele za mati Zemljo, ki je samo rudnik za materializacijo naših želja in potreb. Povsod na novo zanetene vojne te tiščijo v še nižje vibracije. Saj so drugje in njih žrtve niso moja težava.
MOJ NEKDO/NEKAJ
Je svetloba, ki odtlej prepoznana in prebujena prebiva v mojem srcu. Opominja me, da me stvarstvo nikoli ne bi ustvarilo iz njega samega in me prepričalo v tisoče reinkarnacij, brez tega mogočnega orodja. Rojeval in umiral sem kot razvijajoči se skriti agent svetlobe, da bi ravno sedaj, kot je bilo načrtovano že veke nazaj, znal skozi dokončano evolucijo duše odkleniti meč svetlobe, zaklenjen v srcu tako dolgo, ter prepoznati svojo nalogo. Planet Zemlja, živo bitje, je v fazi prebujanja svoje dolgo speče evolucije. Prebuja se iz nizkega vibracijskega polja, v katerega so jo pred 450.000 ujele temne sile. Skupaj z bitji na njej, nami, ki smo bila tedaj v stanju neskončne blaženosti ljubezni vesolja in medsebojne harmonije. To je bil biblični plazilec, ki je Evo prepričal, da utrga jabolko z drevesa spoznanj in povzroči naš izgon iz tega raja.
Ljudstva, ki so pred tem dogodkom na Zemlji/Gaji doživela svojo visoko evolucijo in jo zapustila, se zdaj ne števno zbirajo okoli planeta. Ne samo iz našega osončja in galaksije. Z vesoljskimi ladjami nekatera, druga v obliki energetske prisotnosti. Njeno prebujenje je neskončnega pomena zanje. Skozi eone je obstala njihova nezlomljiva ljubezen do Matere Zemlje. Ne bodo ponovili svojih napak iz časov Atlantide. Sedaj želijo preko prebujenih bojevnikov svetlobe in pošiljanja visokih vibracij ljubezni vesolja pospešiti prebujanje zavesti pri slehernem človeku, da bi razbili okove nizkih vibracij. Brez direktnega vplivanja s svojo tehnologijo in vidno prisotnostjo. Vse njihove aktivnosti mora odobriti tisti Nekdo/Nekaj, ki je sedaj v mojem srcu končno pravilno prepoznan-Oče/Mati bog. Ki ljubi vse svoje stvarstvo. Ki v brezmejni ljubezni tudi najhujšemu zlikovcu, če ga/jo pravilno prepozna, dovoli biti ob sebi. Ki sanja svoje celo stvarstvo in skozi vsako bitje in dogodek doživlja svojo evolucijo. Ki je ustvarilo dobro in zlo, temo in svetlobo, Jin in Jang. Kako bi sicer dobro brez zla vedelo, da je dobro. Da tema razume svoje stanje samo za to, ker ji sije nasproti svetloba. Da končno vsak posameznik razume, da lahko spremeni vesolje, ko dojame, da je vesolje prav on sam. Dvigne svojo vibracijo ljubezni s katero povzroča hudo interferenco v demonski nizki vibracijski sferi. In s tem pomaga uničiti kraljestvo reptilov.
Ko zven teh besed v vas povzroči, da prepoznate globoko v sebi skrito resnico, se moje božansko poslanstvo začne. Da vas s svojim mečem svetlobe kot Spirit Leader popeljem v odrešitev, ki se ves čas skriva v vas samih.
IN SEDAJ STE TUKAJ
Če so moje besede v vas prebudile občutek lastne resnice, vam ponujam osebno duhovno vodenje na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, katera bodo znatno olajšala in skrajšala vašo pot nazaj v ZAVEST in ZDAJ ter s tem v globok, neskončen notranji mir.
Telefon: 040 207 808
info@eiheart.si
© 2023